Ste se kdaj spraševali, zakaj novo leto praznujemo ravno prvega januarja? Odgovor ni tako enostaven, kot se sprva zdi.
Dandanes se nam zdi ta datum povsem logičen in samoumeven, vendar pa ni bilo vedno tako. Okoli 2000 let pred našim štetjem so prve mezopotamijske civilizacije novo leto pozdravljale okoli 20. marca, saj je takrat nastopilo pomladno enakonočje, medtem ko so se Egipčani, Feničani in Perzijci veselili okoli 20. septembra, ko je nastopilo jesensko enakonočje. Stari Grki so začeli novo leto šteti ob zimskem solsticiju, se pravi okoli 21. decembra.
Tudi Rimljani so dolgo časa novo leto praznovali marca, šele ko je na oblast prišel Julij Cezar, so uvedli dvanajst-mesečni koledar ter novo leto prestavili na datum 1.januar. Seveda pa so, kot vso uporabno zapuščino Rimljanov, tudi koledar popolnoma spremenili za potrebe cerkve, tako so se datumi prestavljali na dneve pomembnih praznikov, ponekod so koledar nastavili tako, da se je leto začelo na božič, drugod pa se je začelo v marcu, da je začetek leta sovpadal z dnevom Jezusovega krsta.
Sredi 16. stoletja se je našlo dovolj učenih ljudi, ki so ugotovili, da
star
Julijanski koledar vsakih 128 let doda 1 dan ter da je koledar, ki je
bil trenutno v uporabi, zelo slabo umerjen, saj so enakonočja
prihajala prehitro, nekateri prazniki, kot je velika noč, pa so
padli v napačne letne čase. Tako so se odločili koledar naravnati
glede na gibanje Zemlje po vesolju in leta 1582 uvedli Gregorijanski
koledar. Angleži pa ne bi bili Angleži, če ne bi delali stvari
malo drugače, saj so svoj koledar obdržali vse do leta 1752, ko pa
so končno ugotovili, da je bil že enajst dni pred tistim, ki ga je
uporabljala celotna Evropa, in tudi oni sprejeli Gregorijanski
koledar.
In
tako je hladni januar postal tisti mesec, ko objamemo svoje
najdražje, dvignemo kozarce in pozdravimo novo leto.
